Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Gregor Fučka, nekdanji evropski klubski in reprezentančni evropski prvak, je v intervjuju za Sportklub odkrito spregovoril o odhodu iz Slovenije, žvižgih v Tivoliju, legendah, s katerimi si je delil parket, novi košarkarski dobi in veliki trenerski želji.
Ko je pred več kot 35 leti prisluhnil tržaškemu vabilu, se Gregor Fučka verjetno še ni zavedal prelomnosti odločitve. Sledila so namreč leta meteorskega vzpona in izjemne košarkarske kariere. Med drugim je osvojil evroligo, bil večkratni španski in italijanski prvak, z reprezentanco pa je kot MVP osvojil zlato na EuroBasketu. Vse z italijansko priponko. Zaradi tega ga je ob slehernem obisku Tivolija pričakal pravi koncert žvižgov.
“Na račun tega nisem nikoli gojil zamer. Razumel sem. To je del športa,” ob kavi v domačem Kranju, kamor se pogosto vrača iz Barcelone, pripoveduje danes 54-letni Fučka, nekdaj najboljši krilni center v Evropi.
Košarkarske čevlje je na klin obesil leta 2011 in se oklenil trenerskega poklica. Z mlajšimi kategorijami je delal v Barceloni in Bologni, vodil italijansko reprezentanco do 16 let, bil pomočnik v Trapaniju ter vodil Santfeliuenc. Pred kratkim ni manjkalo prav veliko, da bi prevzel vodenje Zlatoroga. Prav vrnitev v Slovenijo je njegova velika želja.
Intervju: Gregor Fučka
Ob prvem klicu ste bili v Barceloni. Roko ste nam stisnili v Kranju. Ob objavi tega intervjuja boste verjetno v Trstu. Kje je vaš dom?
Lahko hodiš po celem svetu, a kjer se rodiš, tam je tvoj dom. Vedno bom Kranjčan. To vam bo prav gotovo potrdil tudi Erazem Lorbek, s katerim naju v Barceloni, kjer trenutno živim, loči 300 metrov. Blizu je še Zoran Savić. Tudi Boštjan Nachbar živi v Barceloni. A dom je drugje. Živel sem v Trstu, Milanu, Barceloni, Rimu … Moj dom pa je vendarle Slovenija.
Tudi na novi košarkarski poti?
Da, zelo rad bi delal v Sloveniji. To je moja velika želja.
Pred kratkim ste bili že blizu vrnitvi, mar ne?
Pogovarjal sem se z vodstvom Zlatoroga. Na koncu so se odločili drugače. To je seveda njihova absolutna pravica. Priznam pa, da me je projekt zanimal, saj imajo v Laškem veliko mladih košarkarjev. Delati z mladimi zame ni floskula. Dejstvo je, da pri mladem fantu lahko največ spremeniš in vplivaš na njegov razvoj. Da, seveda lahko usmerjaš tudi starejše. Moj soigralec je bil denimo Dino Meneghin, ki je tedaj že krepko prekoračil 40 let, pa je vseeno delal kot mladinec. Želel je napredovati, želel je zmagovati. A mladi so vendarle prihodnost.
Bi vas zanimalo tudi delo v slovenski reprezentanci?
Takoj! Ne le v članski. Jaz sem Slovenec. Vedno sem bil. Slovenska reprezentanca je seveda zdaj še toliko bolj aktualna, ker ima v svojih vrstah Luko Dončića. Zame bi bil to izjemen izziv. A on ni edini razlog. Zato bi z veseljem priskočil na pomoč tudi v mlajših selekcijah. Navdušen sem nad tukajšnjo produkcijo košarkarjev. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, Italija pa 60. Zdi se, da prva proizvede več nadarjenih košarkarjev. Pri tem pa je treba dodati, da Italijanom veliko število talentov izmakne odbojka.
Mineva 15 let od konca vaše izjemno uspešne košarkarske kariere. Na kateri točki je zdaj vaša trenerska pot?
Že v zaključku kariere sem vedel, da želim ostati ob igrišču. Lahko bi postal športni direktor. Poklic agenta me ni nikoli mikal. Želel sem učiti, predvsem mlade. Razlog je preprost. V košarki sem pravo priložnost dobil kot zelo mlad košarkar. V prvi ekipi. Večno bom hvaležen trenerju Bogdanu Tanjeviću, ki me je kot najstnika že na prvi tekmi postavil v prvo peterko. Morda prav zaradi tega smisel trenerskega dela vidim v razvoju mladih košarkarjev.
A zdi se, da danes v Evropi na najvišji ravni ni pravega zaupanja v mlade.
Se strinjam. Dodal bi, da je to tudi eden od razlogov za padec italijanske košarke. Kako naj se mladi razvijajo, ko pa v italijanskih klubih šest mest v prvi ekipi zasedajo Američani? Včasih sta bila v ekipi le dva tuja košarkarja. Slika je marsikje podobna. Poglejte evroligo, kjer je starostno povprečje zelo visoko. Mladi redko dobijo priložnost. Če seveda niso ekstremno nadarjeni. Luka Dončić, ki je igral še kot mladoleten, pač ne more biti vzorčni primer. On je košarkarski genialec. Ostali pa …
Kaj pa slovenski podmladek?
Prav v tej sezoni sem bil na znamenitem mladinskem turnirju v Barceloni in v treh klubih videl Slovence. Bil sem navdušen. Vem tudi za uspehe mlajših reprezentančnih selekcij. Slovenija ima veliko potenciala. Na žalost mnogi srečo iščejo v tujini. Menim, da bi lahko slovenski klubi postorili več za mlade in jih zadržali. Mlad košarkar bo ostal, če bo videl možnost napredka.
Vi daljnega leta 1990 v Sloveniji niste videli te možnosti?
Lagal bi, če bi dejal, da se mi po prestopu iz kranjskega Triglava v Olimpijo niso odpirala vrata. Zmago Sagadin je v meni videl potencial. Verjamem, da bi lahko zaigral tudi v tedaj zelo močnem jugoslovanskem prvenstvu. Dvakrat sem celo dobil priložnost. A nato je prišel tisti usodni klic iz Trsta. Sprva sem odhod zavrnil. Toda Bogdan Tanjević je bil tako vztrajen, da me je prepričal. Vedel je tudi za moje italijanske korenine. Oče je bil zamejski Slovenec, v Trstu je živelo veliko mojih sorodnikov. Del prestopa je bil tudi italijanski potni list. Ponavljam, ključna oseba za moj odhod je bil Tanjević. Gre za karizmatičnega trenerja, ki je bil znan po delu z mladimi. Naložil mi je zahteven program, v katerega je bil kot razvojni trener vključen tudi Josip Grdović. Z njim sem preživel nešteto ur individualnega dela. Treniral sem dvakrat na dan. Vselej sem podaljševal treninge.
Res pa je, da ste si s tem zaprli vrata v jugoslovansko in pozneje slovensko reprezentanco.
Janez Drvarič me je povabil v mlajše reprezentančne selekcije, a mi je nastop za Jugoslavijo preprečila poškodba hrbta. Zame je bila to takrat tragedija. Pozneje pa … Italijanski potni list je bil, kot rečeno, Tanjevićev adut iz rokava. Odprl mi je nova vrata. Ob klubski sem začel graditi tudi italijansko reprezentančno kariero. Danes je vse skupaj videti zelo preprosto. Pa ni bilo tako lahko. Ob odhodu v Trst sem bil zelo negotov. Star sem bil 17 let, prvič v tujini, tudi jezika nisem obvladal. Na srečo sem imel tam veliko sorodnikov, pri katerih sem živel. Ponavljam, odločitev ni bila lahka.
Vsekakor pa vas je močno zaznamovala. Tudi ob gostovanju Milana, Fortituda ali Barcelone v ljubljanskem Tivoliju. Verjetno se ne bomo zmotili, če rečemo, da tako negativne dobrodošlice ni bil deležen noben košarkar. Sovraštvo, žvižgi, vulgarne psovke … Ob vsaki predstavitvi, ob vsakem stiku z žogo.
Ob prvem gostovanju se me je to zelo dotaknilo. A to sem moral sprejeti. V Tivoliju sem bil tekmec. Res je, da ne najbolj priljubljen. Vse to sem skušal odmisliti in igrati. To je bila moja služba. Bil sem profesionalec. Branil sem barve svojega kluba. Ko so se te tekme vrstile, mi je uspelo vse to preslišati. Mi je bilo vseeno? Nikakor. Še danes mi ni. Vendarle sem Slovenec. Po drugi strani pa sem navijače razumel. Jaz sem zapustil Ljubljano in se vračal kot tekmec. Nekateri tega niso znali razumeti. Drugi so, a so sprejeli to navijaško folkloro. To je del športa, del igre. Ko sem to sprejel, nisem gojil zamer.
Ste kakšen negativen dovtip slišali tudi na ulici?
Ne, ne. Nikoli. Tukaj sem doma. Tudi Italijani so vedeli, da sem zamejski Slovenec.
So vas Italijani vzeli za svojega ali pa ste jih “morali” najprej popeljati do naslova evropskega prvaka?
V tujini si vedno tujec. To je naravno. Vseeno imam z Italijo odlično izkušnjo. Lepo so me sprejeli. Imeli so me za svojega. Zaradi tega mi je bilo lažje. Izkazalo se je, da sem se odločil pravilno, pa čeprav posledično nikoli nisem zaigral za Slovenijo. A življenje ima svoje poti.
Večkrat ste omenili Tanjevića, ki pa ni bil edini trenerski velikan, s katerim ste sodelovali. Kdo vse je še tako izrazito vplival na vašo kariero in podzavestno vpliva tudi na gradnjo vaše trenerske podobe?
Tanjević je seveda na prvem mestu. Še danes se pogosto srečava. A odgovor bi začel pri Zmagu Sagadinu. Z njim sem preživel veliko ur. Pogosto je zame organiziral treninge po opravljenih šolskih obveznostih. To me je zelo zaznamovalo. Na ravni individualnega dela sem že pred tem omenil Grdovića. Z njim sem preživel veliko poletij. Ob naštevanju ne morem mimo Svetislava Pešića, s katerim je Barcelona osvojila evroligo ter prvenstvo in pokal. Moja trenerja sta bila tudi Carlo Recalcati in Ettore Messina. In še bi lahko našteval. Imel pa sem tudi nekaj trenerjev, od katerih sem se naučil, kako ne delati. O imenih ne bi govoril, saj to ne bi bilo korektno.
Zanimivo, kot po pravilu gre za stroge in avtoritativne trenerje. Je v sodobni košarki še dovolj prostora za takšen pristop?
Da, vsekakor. Morda strogost ni ključna. Najpomembnejše je znanje. Pravi košarkar bo sledil trenerju, ki mu omogoča dobro delo in napredek. S tem raste tudi košarkarjeva vrednost. Težava nastane, ko košarkar ne zaupa trenerju in sistemu.
A časi so se spremenili. Ko je igral, konkretno Toni Kukoč, je bilo jasno, da je v celoti podrejen Dušanu Ivkoviću ali Božidarju Maljkoviću. Po drugi strani je bolj ali manj jasno, da je Luka Dončić “močnejši” od svojih trenerjev.
Najboljši avtomobil potrebuje dobrega voznika. Podobno je v košarki. Trener mora biti strokoven. Zato trdim, da tudi najboljši košarkarji potrebujejo kakovostnega trenerja. Tudi Michael Jordan ga je potreboval. Res pa je, da kakovostnega trenerja odlikuje marsikaj. Tudi komunikacija. Omenili ste Dončića. Z njim je seveda treba delati na drugačen način. Potreben je dialog.
Kaj pravzaprav odlikuje Dončića?
Talent. Občutek za košarko. Športna inteligenca. Zanj mnogi pravijo, da je imel srečo, ker se je tako zelo mlad podal v Real, kjer odlično poskrbijo za košarkarje. Morda mu je bilo zaradi tega res marsikaj olajšano. A Luka bi uspel povsod. Je tako izstopajoč košarkar, da pravega dvoma o tem ni. Zdaj navdušuje v ligi NBA.
Kaj pa vaše spogledovanje z ligo NBA?
Na mizi sem imel ponudbo LA Clippers. Pripravljeni so mi bili dati zagotovljeno štiriletno pogodbo. Snubila me je tudi Indiana. Odločil sem se drugače. Ni mi žal. Ponosen sem na svojo kariero.
Vseeno ste igrali s številnimi košarkarskimi mojstri. Koga bi izpostavili?
Juan Carlos Navarro, Dominique Wilkins, Carlton Myers, Šarunas Jasikevičius, David Rivers … Veliko jih je bilo. Na prvo mesto pa bi postavil Dejana Bodirogo. Spoznala sva se že v Trstu. Skupaj sva nato v Barceloni dosegla evropski klubski vrh.
Kaj pa najbolj zahtevni tekmeci?
Prvi med njimi je bil Toni Kukoč, košarkar z izjemnim občutkom. Zelo težko ga je bilo čuvati v obrambi. Igral sem tudi proti Arvydasu Sabonisu. Morda pa vas bo presenetilo, da sem igral tudi proti Magicu Johnsonu, resda na bolj revijalni tekmi. Zanimivo pa je, da so mu takrat že odkrili HIV. Zaradi tega ga nihče ni želel prevzeti v obrambi. Jaz sem ga.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje